Prehrana: Je rastlinojed, prehranjuje se večinoma s travniškimi rastlinami in travami npr. detelja, regrad, ozkolistni in širokolistni trpotec, travo (občasno),.. Ponudimo ji lahko tudi liste od trte, jagode (liste in sadeže), solato (najbolje svežo z vrta), bučke, kumarice, prava poslastica so tudi hibiskusovi listi in cvetovi ter kaktus vrste opuncija (najbolje, da bodice odstranite) užitni so steblo in cvetovi. V manjših količinah jim lahko damo tudi sadje, nikoli pa jim ne smemo ponuditi paradižnika, ker hitro zavre v želodcu. Ker v naravi posežejo tudi po polžjih hišicah in prebavljajo manjše kamne, jim občasno dodamo tudi kalcij ali nastrgamo sipino kost, zdrobimo jajčne lupine ali pa stremo prazne polžje hišice. Mesa ne jedo, razen polžev ali deževnikov, ki jih najdejo v ogradi.

Ureditev terarija: Terarij mora biti velik tako, da se žival v njem dobro počuti. Dolg naj bo vsaj za 8 dolžin velikosti želve in širok za 4-6 dolžin. Za podlago so primerni zemlja, mivka(pomešana z zemljo), sekanci ali oblanci (primerni za večje osebke, saj mladiči potrebujejo veliko vlage za pravilen razvoj)… V terariju so zaželjene korenine (za dekoracijo in skrivališče ali prepreka za želvo), hišica (lahko iz povezani vej ali kos upognjenega lubja). Na voljo mora biti posodica za vodo, ki jo speremo in vodo zamenjamo vsaj enkrat na dan (ker se želve rade izstrebijo v vodo ali da se ne razvijejo kakšne bakterije v stoječi vodi). Podlaga naj bo visoka vsaj toliko, da se žival lahko vanjo zakoplje, v zimskih mesecih (če mladičev ne prezimujemo ali če odrasla želva zaradi zdravstvenih vzrokov ne prezimuje) pa lahko dodamo grelno ploščo ali grelnik kabel.

Zunanja ograda: Spomladi, ko se želve prebudijo in so temperature dovolj visoke, je najbolje zanje, če jim uredimo ali jih imamo v zunanji ogradi. Zunanja ograda mora biti kompaktna in trdna, da je žival ne premakne in pobegne, prav tako mora biti v tla vkopana vsaj 30cm, da je želva ne spodkoplje in pobegne. Da bi se izognili rinjenju želve iz ograde, namesto mrežaste ograje prek katere se vidi uporabimo leseno ali iz katerega drugega materiala, prek katerega se ne vidi, saj, če bo želva videla na drugo stran bo rinila ven. V ogradi mora imeti na voljo pitno vodo v kateri se lahko tudi namoči. Dobrodošle so razne korenine, skale (pod njimi si skopljejo luknjo ali rov, kamor se skrijejo pred sončno pripeko, kamni, mivka. Za skrivališče jim je treba urediti majhno hiško, v okolici pa zasaditi rastlinje oz. grmičke pod katerimi so lahko ob sončni pripeki. Od rastlin so najprimernejše hibiskus, bambus, figovec.. V ogradi pa jim lahko posadimo tudi regrad in deteljo, da se lahko tudi same prehranjujejo in imajo raznoliko prehrano.

Razlike med spoloma:

Samička: večja od samca, ima kratek rep, raven spodnji del oklepa

Samec: manjši od samice, ima dolg rep in kloako bližje koncu repa, vdrt spodnji del oklepa

Razmnoževanje: Samec kmalu po zimovanju oz. hibernaciji začne grizti prednje in zadnje noge samice in ko je ta pripravljena na parjenje dvigne zadnji del oklepa in samec se povzpne nanjo in začne spuščati posebne zvoke, jezik pa ima iztegnjen iz ust. Po približno treh tednih po parjenju samica zvali do 6 jajc (jajca vali vsako leto, tudi, če niso oplojena) in jih zagrebe približno 10cm v mivko ali zemljo. To lahko traja tudi več ur, 1-2 uri. Preden izvali jajca je nekaj dni pred tem nemirna in hodi po ogradi, večkrat pa izkoplje kakšno luknjo, se premisli in gre naprej, saj so samice pri izbiri gnezda zelo izbirčne in ga izberejo na mestu, kjer je veliko sonca čez cel dan in je toplo. N a primorskem lahko pustite jajca zunaj, drugod pa jih je potrebno valiti v inkubatorju. Jajca previdno odkopljemo, s svinčnikom rahhlo nanje označimo zgornji del, da jih lahko v inkubator položimo v isto lego, kot jih je zvalila želva. V inkubatorju naj bo stalna temperatura od 28-30 stopinj Celzija, pri nižjih temperaturah se izvalijo samo samci, pri višjih pa samo samice. Pri stalni temperaturi 30-32 stopinj se mladički zvalijo že po 58-60 dneh, pri nižjih pa tudi šele po več kot 100 dneh. Vlaga naj bo približno 75-80%.

Prezimovanje oz. hibernacija: Želvam se v oktobru ali novembru telesne funkcije upočasnijo, začnejo pa tudi zavračati hrano. Najbolje je, da jih prenesemo v hišo in jim vsakodnevno znižujemo temperaturo(do pribl 10 °C ), ter jih nato hiberniramo v kleti oz. v prostoru v hiši, kjer je temperatura okoli 5 °C in ne pade pod 0 °C. Lahko jih položimo v škatlo, ki je dovolj velika, da se žival v njej dobro počuti, vanjo pa lahko damo listje ali seno (nivo listja mora biti tako visok, da se želva lahko vanj popolnoma zagrebe). Tako lahko odrasle osebke prezimujemo od 4-5 mesecev, če pa imamo mladiča ali pa želvo, za katero ne vemo ali je že prezimovala pa hibernacijo skrajšamo na 2 meseca. Nekateri mladičev do 3. leta starosti ne prezimujejo ali pa zelo kratek čas, ker je verjetnost, da kateri pogine velika. Po 3. letu starosti pa jih hiberniramo normalno 4-5 mesecev, saj se samo želve, ki prezimujejo lahko uspešno razmnožujejo. Želve lahko spomladi(konec marca-aprila), ko je temperatura že visoka (16-20 °C) postavimo s škatlo na sonce, da se prebudijo. Na primorskem lahko želve prezimujemo tudi zunaj, da se same zagrebejo v zemljo ali pa jim postavimo izolirano hišico